Cerkev sv. Frana na pokopališču, je edini preostali del samostana frančiškanov tretjerednikov. Kot to navaja napis na pročelju, je bila v prehodnem, gotsko-renesančnem stilu, kot tipična enoladijska redovniška bazilika s pravokotnim svetiščem in gotskimi oboki, zgrajena leta 1490. Tla v cerkveni ladji so pravi mavzolej rabskih pomembnežev z zanimivimi nagrobnimi ploščami, od katerih se ločita plošča reformatorja reda fra Matije Bošnjaka (z glagolico vpisano letnico smrti 1525), pomembna je nagrobna plošča španskega slikarja Huana Boscheta, še posebno pa plošča senjskega graditelja plovil Mrganića, s točnim prikazom pripadajočega orodja iz leta 1558. Na intradosu triumfalnega loka apside, so vklesani grobovi vseh najpomembnejših rabskih plemiških družin (Hermolais, Nimira, Scaffa, Cernotta, Zudenigo, Dominis, Galzigna in Šegota). Pročelje je zelo elegantno, z bogato okrašenim portalom, umetelno izklesanimi festoni v najboljši izdaji delavnice velikega kiparja Ivana Duknovića. Bil je vodja dalmatinskih kamnosekov v Budimu, na dvoru kralja Matije Korvina, ki so se po njegovi smrti nastanili v Senju in Rabu. Trilobirani zaključek z renesančnima školjkama sugerira monumentalnost in možnost takšne notranje delitve prostora.

Samostanske zgradbe so bile zapuščene po zaprtju samostana v začetku XIX.st., v dvajsetih letih XX. st. pa so bile nato porušene. Na njihovem mestu se danes nahaja pokopališče.