Samostan se nahaja na vrhu polotoka, slikovito umeščen med mestnimi utrdbami. Modruška kneginja Mande Budrišić iz rodu Žirova, ga je za zaščito frančiškanskih redovnic po pobegu iz Like, pred nevarnostjo turških vpadov, ustanovila leta 1494.

Samostanska cerkev je v tem sklopu najstarejša zgradba, zgrajena v XIV. st., od katere se je ohranilo pravokotno svetišče s križno rebrastim obokom. V njej se nahaja lesen oltar z veliko sedečo figuro sv. Antona Puščavnika, delo benečanskih rezbarskih delavnic iz druge polovice XV. stoletja. Sliki na deskah levo in desno, s prikazoma sv. Teodora in sv. Kristofora, bi lahko bili delo delavnice Vivarini iz Murana. Na severnem in južnem zidu ladje se nahajajo lepi, maniristični leseni oltarji s slikami, pri čemer je južni, marljivo delo zgodnjega XVII. st. s prikazom sv. Joakima in Ane. V cerkvi je pokopan Marin, pripadnik stare rabske plemiške družine Bizza, rabski nadškof, posebna poznohumanistična osebnost, ohranjena pa je tudi njegova nagrobna plošča. V tem samostanu se hranijo dragocene umetnine gotskega rezbarstva in slika mesta iz XVII. st. Tu je bil najden tudi latinski prozni rokopis v hrvaškem jeziku »Žića svetih otaca« (Življenje svetih očetov) iz druge polovice XIV. st., ki velja za najstarejšega te vrste na hrvaškem.

V okolici samostana, sedaj v mestnem parku s spominsko skulpturo sv, Marina, se nahajajo komaj opazni ostanki nekoliko manjših srednjeveških kapel, ohranjena pa je tudi, čeprav brez posvečenosti in oblikovno poškodovana, romanska cerkev sv. Katarine. Nekateri raziskovalci so v ostankih zgradbe pod samostanom predpostavljali, da so se tu nahajale delavnice velikega livarja bronastega orodja, Ivana Krstnika Rabljanina. Po odhodu v Dubrovnik, v prvi polovici XVI. st., se je proslavil z izgradnjo niza znamenitih zvonov in stolpov.